petek, 25. december 2009

Budimpešta 2009

Vsako leto v predbožičnem času, se odpraviva v katero od Evropskih prestolnic. Letos sva se že drugič (prvič je bilo pred tremi leti, samo za en dan) odločila za Budimpešto. To mesto, lepotica na Donavi, nama je takrat ostala res v lepem spominu. Torej Budimpešta, danes dvomiljonsko mesto je nastajala na obeh bregovih Donave. Iz dvatisočlet starega OBUDA, pa nekoliko mlajšega tisočletne PEŠTE (Pešta=peč)in najmljaše cca 700-750 let starega BUDIMA. Vsa tri mesta ,so se leta 1872 združila v Budimpešto, kot glavno mesto Madžarske.Na prelomu med 19. in 20.stol. se je Budimpešta razvila v pravo Evropsko prestolnico. Po združitvi je Pešta postala središče poslovnega življenja celotne Madžarske. Spomnimo se, da je leta 1896 v tem mestu zgrajena prva v Evropi - podzemna železnica - metro. Na mesto so ogromno vplivali tudi Habsburžani.

Prva svetovna vojna je zaustavila razvoj tega mesta, v drugi svetovni utrpi ogromno škodo, toda že leta 1945 jo pričnejo obnavljati. Toda, ker gre v tretje rado, prestolnico 1956 leta Ruski tanki ponovno poškodujejo. Vendar se mesto ne da, obnavljali so ga oz. ga še tudi z evropskimi sredstvi, mesto zopet sije v vsej svoji lepoti.

Najino potepanje po mestu se ni pričelo prav spodbudno. No snežilo ni, oziroma še ni, drugače pa je bilo megleno - bi rekla kar malo neugodno. Ampak, to ni nikogar preveč motilo. Nekaj slikic z avtobusa, ko smo prihajali v mesto.








Baziliko Sv. Štefanaso pričeli graditi 1851, končali pa 1905 leta. Cerkev je podkletena v treh nivojih in 4000m2 sprejme ogromno ljudi in je največji sakralni objekt v Budimpešti. Sv. Štefan v omenjeni cerkvi.


Svečnik v cerkvi.



Po ogledu bazilike smo se odpravili v najelitnejšo ulico Vasci utco. Nekaj utrinkov z uličnega sejma.








Nisem si mogla kaj, takole prodajajo sivko.



Pa še malo "štanta"



Ampak glej ga zlomka, če pred kakšno urico še ni snežilo, smo doživeli takle snežni metež. Pred pokrito tržnico.



Zaradi neugodnega vremena nismo izpeljali vsega,kar je bilo v planu za prvi dan. Ampak, ker smo imeli pred sabo še en dan, in je bilo napovedano lepše vreme, se nismo pretirano jezili. Odpeljali smo se v hotel.

Naslednji dan smo bili bolj zgodnji in nadaljevali naše potepanje po mestu.

Pogled z avtobusa na ulico po kateri smo jo "zašibali" na Margaretin otok.


Margaretin otok se razprostira na cca enem kvadratnem kilometru. Na otoku si v poletnih mesecih meščani in številni turisti privoščijo rekreacijo na številnih športnih igriščih, ali se hodijo kopat v tamkajšnja termalna kopališča (mimogrede na 75 vrelcih v mestu so termalna kopališča). Ampak ne moreš verjet, kljub temu, da je pihalo, pihalo smo srečali kar nekaj tekačev. Brrr....Veter se je nekoliko zarotil proti nam, ampak mi se nismo dali odpravili smo se po zasneženem otoku mimo Vodnega stolpa do razvalin samostana do groba Sv. Margarete -hčere kralja Bela IV, ki jo je z 11 leti zaprl v samostan.


Ostanki samostana



Grob Sv. Margarete, sneg smo malo počistili, da smo videli napis.


Poleti mora biti na otoku prelepo, saj je veliko zelenja in dreves, tole mi je bilo kljub snegu prelepo.


Po ogledu otoka, smo se odpravili proti Mestnemu parku in Trgu herojev. Vhod v Mestni park.


Ogromen Mestni park v sebi skriva marsikaj. Kljub zasneženim potem, je bil vseeno zanimiv ,s svojim nizom romantičnih grajskih palač in cerkva imenovanih dvorec Vajdahunyad, katerega so prvotno leta 1896 zgradili kot kuliso, sestavljeno iz kopij spomenikov in zgradb iz Madžarske preteklosti. Vendar so kmalu potem naredili oz. zgradili popolno zidano kopijo. Pogled na dva popolnoma različna stila.



Seveda nismo mogli mimo Anonimusa, zapisovalca madžarske zgodovine. Z zakritim obrazom kljubuje tudi snegu. Pot do njega je bila shojena, saj po legendi, če se ga oprimeš na pisalu, se boš zapisal v madžarsko zgodovino in se boš v mesto še vrnil. No njegovo pisalo se sveti, kot da je iz zlata.


Trg herojev - Gjorgi Zala je izdelal dve polkanonadi, na vrhu so upodobljeni kipi smrti, vojne, miru in življenj, v kanonadah pa so postavljeni kipi vseh pomembnih madžarskih kraljev. Ker so bili pod Habsburžani si je svoje mesto v polkanonadah prislužila tudi Marija Terezija in Franc Jožef. Ampak, ta dva so kasneje odstranili in ju nadomestili z svojimi pomembnimi možmi.



V sredini trga stoji mogočen spomenik, ki so ga postavili ob 1000 letnici mesta.



In že smo na grajskem griču od koder je lep pogled na mesto




Na Grajskem griču ima svojo rezidenco tudi sedanji "vladar"



Pogled na mesto.





Matjaževa cerkev, se je najprej imenovala Cerkev naše Gospe, vendar je v 15.stol. dobila sedanje ime - po kralju Matjažu, ki je bil zaslužen za njeno obnovo. V cerkev nismo mogli, ker je bila zaprta za obiskovalce. Ampak mi smo si jo vseeno ogledali, nas je vodič poučil "smo šli na mašo", ki se tedaj odvijala. Žal seveda nism slikala te lepe notranjosti.




Pogled z Ribiške utrdbe na Parlament, ki je eden od treh največjijih v Evropi. Mene je nekoliko spominjal na angleškega




Pa še malo pogleda na mesto z Ribiške utrdbe, ki je sestavljena iz sedmih stolpov. Vsaj stolp predstavlja po eno madžarsko pleme, ki se je naselilo na tem koncu v 9. stoletju






Pa še skok na Citadelo, ki se dviga 65 m nad gladino Donave. Spomenik svobode




Še pogled s Citadele na mesto.




Sonce je zahajalo, mi smo zapuščali Budimpešto in se po avtocesti počasi oddaljevali od nje. Mislim, da smo na 86 km od Budimpešte, zavili z avtoceste proti Blatnemu jezeru in našemu zadnjemu cilju vasici Tahany



Tale grm z svojimi rdečimi plodovi, zelenimi listi in snežno odejo se mi je v vasici zdel res lep




Pogled z najvišje točke vasice na Blatno jezero - morje kot ga radi imenujejo Madžari. Vasica Tihany leži na severni obali jezera. To je zelo priljubljena turistična destinacija. Vasica se ponaša , kot ena od najmondenejših centrov na tem delu jezera. Baje ga ni umetnika, ki si ne bi želel imeti tukaj ateljeja. Cerkev na gričku, je cerkev Sv. Andreja in hrani zapise, kjer so se v 11. stol. pojavili prvi zapisi v madžarskem jeziku.


Hiša PaprikaPogled na cerkev Sv. Andreja





Dan se je prevešal v večer, mi pa smo zaključevali naše potepanje. Avtobus nas je odpeljal še v Heviz, kjer smo zapravili še zadnje forinte v lepi Čardi. Strop v tej Čardi




Takšno podobo pa je nudila ta nočna Čarda, ko smo jemali slovo od Madžarske in se odpravili mimo Lentija, znanega nakupovalnega središča, proti Dolgi vasi, kjer ni več kolon tovornjakov, po avtocesti proti domu.











































torek, 15. december 2009

Srečaje "otočank " v decembru

Zgodilo se je, seveda se je, in to dvanajstega decembra v letu gospodovem 2009, zadnje srečanje kokošk v tem letu. Srečanje je organizirala naša dobra Atenka, no to je sicer, kar tradicionalno srečanje v zasavskem koncu. Bili smo v Zagorju. Čeprav je naša organizatorka zbolela, je vseeno kjub virusom le-to izpeljala v nulo dobro.Bilo je in oh in ah.
Delali smo v raznih delavnicah, od prikaza šivanja raznoraznih zadevic, do izdelkov iz fimo mase, kjer so nekateri obsedeli , še pa še časa..... pa do izdelave obeskov iz perlic, kjer je bila tudi moja malenkost, ampak žal malo blond.
Seveda smo bile založene s hrano in pijačo, vsega je bilo več kot dovolj. V nobenem primeru, pa ne morem mimo zadevic, ki od tega srečanja krasijo moj delovni kotiček. Najprej ne morem mimo dišečega, krasno sivkastega možica od Dodo, Dodo hvala ti še enkrat. Sem se morala doma, kar krepko postavljati na zadnje noge, da je obstal v mojem kotičku. Tale možiček pa izgleda takole
Prav prijetno me je presenetila naša Vava ,križkarica petsto na uro, njeno darilce pa izgleda takole. Vava ti si carica križkanja.
Nikakor pa ne gre- mimo ene krasne ustvarjalke, ki se žal naših srečanj ne udeležuje prav pogosto, ampak včasih pa le najde čas in pride. Od nje sem dobila tegale prelepega angelčka, Bradačka hvala ti še enkrat . Moja Tjaša mi ga je hotela odnest v Velenje, ampak mati je bila vztrajna in angelček je ostal v mojem kraljestvu v "Razmirju", kot ga imenuje Zvezdica
Ker se spodobi, sem naredila darilce za našo organizatorko, našo gostiteljico. izdelala sem nekaj v njenih barvah, klekljan prtiček, katerega sem vložila v svečnik. prtiček je izgledal takole Prtiček položen v svečnik, z svečko pa izgleda takole.Najbolj me je mučilo, kako zadevo zavit v primerno embalažo. Pa mi je padlo na pamet, da bi lahko zadevico zavila kar v culico, v svilen robček, ki sem ga imela na zalogi, še iz mojega "svilenega obdobja". no zadeva je izgledala takole.





Tole zadnje sarečanje je minilo kot bi upihnil svečko. mimogrede je bila pozna ura, vse so se počasi odpravljale domov. Klasične "pometalke" so ostale, pospravile že zadnje drobtinice - se smejale in uživale v drobnih neumnostih- ter se počasi odpravile proti domu.
Drage moje punce, ta srečanja so res nekaj posebnega, ob njih si človek napolni baterije, se nasmeji in uživa v majhnih pozornosti vseh in nekaterih. V drobnih stvareh, ki so lahko tako velike, pa čeprav so mogoče čisto nepomembne. Meni je bilo lepo, lepo kot mi je vedno z vami, pa naj bo na srečanju ali kofetku pri "dobri sosedi" , ki je žal na to srečanje ni bilo, pa smo jo nekateri zelo pogrešali.




petek, 04. december 2009

DCEMBER

Mesec, ki ja zadnji koledarski mesecv letu. Mesec, poln praznikov, pričakovanj in upanj. Prične se z miklavžem, nadaljuje z Božičem in konča s Silvestrovim. Koliko enih opravil v tem mesecu. Vsi skušamo delati nekakšne obračune, kaj smo naredili, kaj bi morali pa nismo in kaj vem kaj še vse. No jaz vsako leto decembra, ampar res čisto vsako leto, si "sveto obljubim", da ne bom več tako norela z izdelavo božično-novoletnih zadev - vseh, ne samo voščolnic, da bom voščinice delala med letom, in da bom zmanjšala njihovo število. Figo! Do sedaj, mi je od tega uspelo samo to, da sem seznam povečala,dodala nekaj imen.Hahaha.....Ampak letos, mi je vsaj nekaj uspelo, še sama nevem kako mi je uspelo izdelati večino voščilnic, ki jih klekljam, no niso še vse, ampak skoraj vse (poudarek na skoraj), ostale pa sledijo v prihodnjih dneh. Upam. Torej tele so moje prve letošnje, malo angelčkov, zvezdic pa kakšna smrekica so v tejle skupinici Seveda nisem zdrava, če ni med njimi nekaj svečk, te so mi posebaj drage
morajo pa biti tudi deteljice za srečo


ne me kregat, tale fotografija je malo slabša, smrekice, pa saj se vidi





petek, 13. november 2009

Malo pletenja in malo kvačkanja

Evo, pa mi ga je uspelo končat. Pulover namreč. Začela sem ga delat, joj julija, takrat, ko mi je v uč padla volna, mimo katere enostavno nisem mogla. Sej, priznam , sem začela takoj plest, ampak poletje pa vročina, nekako ni in ni šlo. Ampak prišla je jesen in slabo vreme, pa mi ga je uspelo končat. Moja deklica, je že mislila, da ga do konca zime ne bo dočakala, pa sem jo presenetila- in pulover je tu. Pa sem tudi malo kvačkala, tole rdeče modro varianto si je izvolila moja hči, kdo pa drug, pa sem jo naredila.
Prijateljica, pa je rekla, dej naredi mi rjavo zeleno kombinacijo verižice. Pa sem se jo spravila delat. Sem jo naredila, seveda pa mi je perlic kar nekaj ostalo. Hihihi- odločila sem se in kvačkala kolikor bo pač šlo, in šlo je malo je zmanjkalo , pa sem napeljala na vrvico mikeno drugačne perlice in zaključila s sponko. Evo tkole pa izgleda tole in ona druga-
.