Nisem pa mogla spustiti srečanja "otočank" v Dekanih. Najprej seveda v Piran, kjer je naša Dodo bila na sejmu, in jo je bilo nujno obiskati. Nato pa v Dekane na srečanje, kjer je bilo kot ponavadi lepo. Polno smeha, druženja, čvekanja, seveda sem bila tudi na delavnici kaligrafije pri šici Kaji, in opazovala kako vneto punce šivajo, jih skoraj ni bilo slišati.Bolj proti koncu septembra pa so nas naši "jagri", kot vsako leto popeljali na izlet. Izlet je bil bolj za njih, kot za nas, pa vendarle. Preko Cerknice kjer smo si ogledali in poslušali kako se jezero pojavlja in kako izginja, smo jo mahnili na Babno polje - saj poznate mrzlo in še enkrat mrzlo, tu smo malicali. Nato pa na Mašun, kjer smo v Gozdraskem inštitutu -ali nekaj podobnega -najprej pozdravili tega strica. No jaz ga v gozdu ne bi rada srečala.
Pot nas je popeljala še v Pivko v Vojaški muzej, kjer so ponosni na novo pridobitev podmornico. Potem pa na večerjo in domov.
Zopet sem malo šivala perlice,
V letošnjem poletju iz zgodnji jeseni sem klekljanje malo zapostavljala, ampak sem vseeno naredila tole simpatično hobotnico
No potem pa je bilo na vrsti že jesensko potepanje po Črni gori in Albaniji. Potovali smo preko Dubrovnika, ki je bil v prvih dneh oktobra takole poln.
Ob prekoračitvi albanske meje nas je pozdravil tale ......
Pogled na Skadar, povsod nekaj razkopavajo in delajo
Stari del Kruje, prvega Albanskega glavnega mesta, kjer je tudi grob njihovega junaka Skenderbega
Pa še Tirana v dežju.
461 stopnic gor in prav toliko dol, Lovčen , sem sopihala ko konj
Po grozno serpentinasti cesti smo jo mahnili preko Njegoševega rojstnega mesta Njegoši, kjer smo si privoščili njegoški pršut in sir, proti Boki - pogled z vrha na mesto v zalivu.
Temu smo pa včasih rekli, da je naš biser, jajaj sedaj pa dostop nanj za turiste ni več dovoljen, samo za petične goste hotelov. Sv. Štefan
Pogled na Skadarsko jezero
Glavno mesto Popdgorica (včasih Titograd) je moderno mesto nič kaj posebnega.
Kot bi mignil, so potekli dnevi potepanja in že se vračamo domov. Mandarine so že skoraj vse obrane.
Tudi most v Mostarju je še, čeprav ni več tisti stari iz časov, ko so še ljudje spoštovali kulturno dediščino tudi v vojni. In ker nismo bili najbolj zainteresirani, da bi zbirali denar, ni skočil.
In še zadnji postanek, meni vedno ljubo Sarajevo. Mesto polno skritih kotičkov, polno kavarnic, rokodelnic in še marsičesa. Ustavili smo se zvečer, se okrepčali in odpeketali proti domu.
Pa se človek dvakrat obrne in že je tu sejem. Ja, sejem ABILMENTE v Italiji v Vicenzi. Ne obiskati ga, skoraj nemogoče. Ne zapravljati na njem še najbolj podobno znanstveni fantastiki, tole je samo malo, sem imela dieto in nisem bila huuuuudo zapravljiva. Čeprav je bil letošnji sejem obarvan bolj "šivalno" me je vseeno pritegnil, kot vedno. Sem se potrudila in našla tudi perlice, ki pa jih je bilo bolj malo, žal.
Iz nakupa na sejmu pa sta nastali že dve knjižni kazali. Ampak pametna kot sem, sem kazal kupila le za vzorec. Škoda, pa tko fino jih je delat.
