Vhod na Trg čudes
Trg čudes s svojim znamenitim poševnim stolpom, krstilnico, baziliko in seveda pokopališčem. Na to pokopališče so v 15.stol prinesli sveto zemljo iz Golgote. Do druge svetovne vojne je imelo pokopališče "baje" 6000 najlepših gotskih nagrobnikov, sedaj jih je ostalo le še 86.
Poševni stolp, ki je star 830 let, se je pričel nagibati, že pri gradnji. Do tretjega nadstropja ni bilo problem, potem pa se je , ker stoji na močvirnatih tleh , začel nagibati. Ima 233 stopnic do vrha, razlika med vrhom in tlemi pa je 2m.Čas ogleda je hitro minil ,in že smo jo mahnili naprej. Mimo Genove smo se odpeljali do letoviškega mesteca Diana Marina, kjer smo prespali in si nabirali moči za nadaljevanje poti. Spočiti in pripravljeni na nadaljevanje smo se zjutraj odpeljali proti Franciji. Šofer nam je ustavil na razgledni točki, da smo lahko malo pofotkali MonteCarlo, žal je bilo malo oblačno. Ampak iz višine zgleda takole.
Kaj kmalu smo bili v kraju Eze, pred Parfumerijo Fragonar. Popeljali so nas v notranjost, kjer izdelujejo takšne in drugačne parfume, kozmetiko za moške, ženske in pa lepo dišeča mila.
Ena od stalaž s parfumi.
Vsi dišeči smo že brzeli naprej, se popeljali panoramsko po Nici, enem od znanih mondenih letoviških krajev.
Proti večeru smo prispeli v LloretdeMar, kjer smo ostali štiri dni, ampak smo v hoteli samo spančkali, drugače pa smo se vsak dan potepali, pa tudi zvečer smo malo žurali.
Naslednja postaja Modna hiša usnja. Jao, priredili so nam manjšo modno revijo. Usnjene jakne, plašči, hlače....... pa še kaj. Zanimivo. No po končani reviji smo jo mahnili še v njihovo trgovino, kjer je ženski del zopet vzdihoval, to pot ob cenah.
Dneva še ni konec. Rahlo dežuje. škoda, kajti pot nas je vodila v Botanični vrt. Res škoda , da se nas ni usmilil sonček. Ampak vseeno je bilo zanimivo.
kaktusi, kaktusi takšni in drugačni
Prišel je nov dan, Mislili smo, no danes ga pa ne bo, dežja namreč, pa je bil, ni sicer pretirano padalo, vreme je bilo aprilsko, oblačno pa malček dežja ,pa kdaj pa kdaj, malo sončka.
Kaj kmalu smo bili v kraju Eze, pred Parfumerijo Fragonar. Popeljali so nas v notranjost, kjer izdelujejo takšne in drugačne parfume, kozmetiko za moške, ženske in pa lepo dišeča mila.Evo pa se je že začelo prvo zapravljanje.
Ta parfumerija je bila ustanovljena 1926 leta in ima sedež v Grasu.
Za ilustracijo, iz 3t vrtnic z destilacijo dobijo 1 liter parfuma.
Tole je laboratorij, enega od preiskuševalcev oz. mešalcev parfuma, ali pa če rečem "vohalcev" raznih esenc. Ko sem povonjala pet parfumov, nisem nič več razločila, oni pa razločujejo malo morje vonjev.
Tole je laboratorij, enega od preiskuševalcev oz. mešalcev parfuma, ali pa če rečem "vohalcev" raznih esenc. Ko sem povonjala pet parfumov, nisem nič več razločila, oni pa razločujejo malo morje vonjev.
Ena od stalaž s parfumi.
Vsi dišeči smo že brzeli naprej, se popeljali panoramsko po Nici, enem od znanih mondenih letoviških krajev.
Proti večeru smo prispeli v LloretdeMar, kjer smo ostali štiri dni, ampak smo v hoteli samo spančkali, drugače pa smo se vsak dan potepali, pa tudi zvečer smo malo žurali.
No pa smo se zbudili v deževno jutro, ampak to nas ni odvrnilo, mahnili smo jo na degustacijo vin, likerjev, sirčka....
Vsak je dobil mini kozarček, ob razlagi o vinih in likerjih, ki jih imajo v tej kleti, si je lahko vsak točil iz sodov karkoli je hotel in seveda kolikor je mogel.
Nekateri so bili res žejni. Moram priznat, da so bila vina v večini sladka, in meni nekako niso najbolj tekla po grlu oz. mi sploh niso.
Naslednja postaja Modna hiša usnja. Jao, priredili so nam manjšo modno revijo. Usnjene jakne, plašči, hlače....... pa še kaj. Zanimivo. No po končani reviji smo jo mahnili še v njihovo trgovino, kjer je ženski del zopet vzdihoval, to pot ob cenah.
Dneva še ni konec. Rahlo dežuje. škoda, kajti pot nas je vodila v Botanični vrt. Res škoda , da se nas ni usmilil sonček. Ampak vseeno je bilo zanimivo.
kaktusi, kaktusi takšni in drugačni
Prišel je nov dan, Mislili smo, no danes ga pa ne bo, dežja namreč, pa je bil, ni sicer pretirano padalo, vreme je bilo aprilsko, oblačno pa malček dežja ,pa kdaj pa kdaj, malo sončka.
Pot nas je vodila v Tossademar, staro srednjeveško mestece, kjer imajo tudi kip Ave Gardner, včasih zelo znane filmske igralke. menda so ji ga postavili, ko je tu snemal a film.
Na povratku proti busu, sva čisto slučajno našla tole zanimivo pokopališče v tem kraju. malo je drugačno.
Zvečer smo jo mahnili na viteške igre, kjer smo navijali za našega junaka, se mastili po srednjeveško brez noža in vilic, juho popili iz skodelice in pili vinček hahaha no tega pa iz kozarcev ne iz steklenice.
Na povratku proti busu, sva čisto slučajno našla tole zanimivo pokopališče v tem kraju. malo je drugačno.
Zvečer smo jo mahnili na viteške igre, kjer smo navijali za našega junaka, se mastili po srednjeveško brez noža in vilic, juho popili iz skodelice in pili vinček hahaha no tega pa iz kozarcev ne iz steklenice.
Nov dan, iz oblakov plaho kuka sonce. Vsi si želimo da bi zdržalo, kajti danes gremo najprej na Monserat nato pa v Barcelono.
Monserat, ena od znanih božjih poti v Evropi, katero je priznal tudi Vatikan, s svojo Črno Marijo.Kip je iz 15.stol.in je visok 1/2 m. Do kipa vodi poseben hodnik, žal pa nismo prišli do nje, vrsta je bila predolga in bi čakali kašne dve urice. zato je slikica (ni najboljša) iz cerkve in se vidi kolikor se pač vidi in kako se pač vidi.
V 9.stol. so tukaj postavili samostan, ki še sedaj spada med enega od najbogatejših. Čeprav je doživel opustošenje v času Napoleonovih pustošenj po Evropi, je menihom je uspelo kar veliko dragocenosti skriti. Samostan so po opustošenju in požigu obnovili, ter dodali moškemu redu benediktincev še red Uršulink. Samostan je na višini 800 m in je res fascinanten.
In že smo na poti proti Barceloni, mestu z cca 3,5 milj. prebivalcev, mestno jedro pa jih šteje tu okrog 1,7 miljona. Najprej nas je pot vodila, do Nacionalnega muzeja, ki je med drugim tudi krasna razgledna točka.
Po ogledu mesta iz višine, smo se podali do stadiona NK Espanjola, kjer so bile leta 1992 Olimpijske igre. Bakla, kjer je gorel ogenj, pa še pogled po stadionu, za nogometne navdušence.
Panoramska vožnja po mestu, nato malo potepanja in prostega časa, za sprehod po glavni mestni sprehajalni ulici Rambli, pokukali smo tudi na tržnico. po vsem tem pa smo se podali še do najslavnejše cerkve v tem mestu Sagrada famillia, stvaritev Gaudija. V notranjosti cerkve ni pravzaprav nič, zunanjost pa je ...........cerkev seveda še ni končana, jo še vedno gradijo, kar se vidi
Po vrnitvi v hotel, osvežitvi in tuširanju, smo jo mahnili na španski večer. večer plesa flamenka. prelepo, kar prehitro je bila uro polnoč in že smo brzeli spat v hotel.
Pa smo ga dočakali, sonček, namreč. Spremljal nas je vso pot do Figuerasa, rojstnega mesta zelo znanega in razvpitega Dalija. Mesto ima 33.000 prebivalcev in Dalijev muzej. 11.5.1904 leta je tukaj privekal na svet Dali, tu je zgradil svoj muzej. Ki je , tak kot pač je, zanimiv , kakor za koga, za nekoga bolj za nekoga manj. V muzeju je ogromno stvaritev tega umetnika, od njegove Gale(velike ljubezni in muze), pa do njegovih oblačil, delov pohištva, znamenitega nosu in ustnic.......... Pred vhodom v muzej, na balkonu, je potapljaška obleka, v kateri je nekoč prišel na otvoritev ene od svojih razstav. Evo, to je to.
Po ogledu surrealističnega muzeja nas je pot vodila v Empuriobravo ali Španske Benetke. Mesto številnih kanalov, umetno speljanih, ob njih prekrasne vile. Je pa zanimivo to, da je to mesto pravo letoviško mesto, ki sploh nima stalnih prebivalcev. Nimajo cerkve, nimajo pokopališča. Vile , hoteli in pa jahte to je to. Mesto za uživanje.
Ko smo si napasli oči ob teh krasnih vilah in jahticah , smo jo mahnili naprej v Girono. Stari del mesta se nahaja na hribčku. Ogledali smo si katedralo, katere zvonik je v obliki mošeje, lok cerkve je gotski in je širok 23 m ter je drugi najširši, takoj za katedralo Sv.Petra v Rimu. Sprehodili smo se po glavni ulici, se sladkali s sladoledom in popili kavico, ter se počasi odpravili na bus in nazaj v hotel.
Pa smo jo mahnili še enkrat v Barcelono. To pot smo se najprej odpeljali do Parka Guell. Park je gradil Gaudi s svojim prijateljem Eusebiom Quellom. Načrtovala sta, da zgradita 64 hiš za bogate meščane Barcelone, v tem sklopu bi bilo vse, bilo bi naj mesto v mestu. Ampak........ ko so bile zgrajene tri hiše, so se pričele vrstiti množične odpovedi naročil. Zakaj...... pogled na hiše bo povedal vse. Dediči so stvariteve podarili mestu, le-to ni najbolje skrbelo za to umetnino. ko pa so park odkrili leta 1960 japonski turisti in pričeli množično zahajati vanj, se je mesto zganilo ga uredilo in sedaj je ena od večjih turističnih točk.
Evo, po ogledu tega parka, smo jo mahnili na stadion NK Barcelone CampNoe(nimam pojma, če sem prav napisala)No med nami je bilo kar nekaj navdušencev in navijačev tega moštva. Najbolj navdušeni so seveda odhiteli na stadion, kjer so se slikali z maketami slavnih nogometašev (Mesijem, pa kaj vem kom še vse......) ostali, smo se pa šetali okrog stadiona popili kavico in šli v trgovino Barce. Trgovina je v dveh štukih, v njej pa vse kar ti srce poželi - nogometno namreč. Dresi od minimini številke do največjih, pa žoge, pa košarkarske zadeve, pa rokometne pa sploh vse kar je v zvezi s temi športi.
Monserat, ena od znanih božjih poti v Evropi, katero je priznal tudi Vatikan, s svojo Črno Marijo.Kip je iz 15.stol.in je visok 1/2 m. Do kipa vodi poseben hodnik, žal pa nismo prišli do nje, vrsta je bila predolga in bi čakali kašne dve urice. zato je slikica (ni najboljša) iz cerkve in se vidi kolikor se pač vidi in kako se pač vidi.
V 9.stol. so tukaj postavili samostan, ki še sedaj spada med enega od najbogatejših. Čeprav je doživel opustošenje v času Napoleonovih pustošenj po Evropi, je menihom je uspelo kar veliko dragocenosti skriti. Samostan so po opustošenju in požigu obnovili, ter dodali moškemu redu benediktincev še red Uršulink. Samostan je na višini 800 m in je res fascinanten.
In že smo na poti proti Barceloni, mestu z cca 3,5 milj. prebivalcev, mestno jedro pa jih šteje tu okrog 1,7 miljona. Najprej nas je pot vodila, do Nacionalnega muzeja, ki je med drugim tudi krasna razgledna točka.
Po ogledu mesta iz višine, smo se podali do stadiona NK Espanjola, kjer so bile leta 1992 Olimpijske igre. Bakla, kjer je gorel ogenj, pa še pogled po stadionu, za nogometne navdušence.
Panoramska vožnja po mestu, nato malo potepanja in prostega časa, za sprehod po glavni mestni sprehajalni ulici Rambli, pokukali smo tudi na tržnico. po vsem tem pa smo se podali še do najslavnejše cerkve v tem mestu Sagrada famillia, stvaritev Gaudija. V notranjosti cerkve ni pravzaprav nič, zunanjost pa je ...........cerkev seveda še ni končana, jo še vedno gradijo, kar se vidi
Po vrnitvi v hotel, osvežitvi in tuširanju, smo jo mahnili na španski večer. večer plesa flamenka. prelepo, kar prehitro je bila uro polnoč in že smo brzeli spat v hotel.
Pa smo ga dočakali, sonček, namreč. Spremljal nas je vso pot do Figuerasa, rojstnega mesta zelo znanega in razvpitega Dalija. Mesto ima 33.000 prebivalcev in Dalijev muzej. 11.5.1904 leta je tukaj privekal na svet Dali, tu je zgradil svoj muzej. Ki je , tak kot pač je, zanimiv , kakor za koga, za nekoga bolj za nekoga manj. V muzeju je ogromno stvaritev tega umetnika, od njegove Gale(velike ljubezni in muze), pa do njegovih oblačil, delov pohištva, znamenitega nosu in ustnic.......... Pred vhodom v muzej, na balkonu, je potapljaška obleka, v kateri je nekoč prišel na otvoritev ene od svojih razstav. Evo, to je to.
Po ogledu surrealističnega muzeja nas je pot vodila v Empuriobravo ali Španske Benetke. Mesto številnih kanalov, umetno speljanih, ob njih prekrasne vile. Je pa zanimivo to, da je to mesto pravo letoviško mesto, ki sploh nima stalnih prebivalcev. Nimajo cerkve, nimajo pokopališča. Vile , hoteli in pa jahte to je to. Mesto za uživanje.
Ko smo si napasli oči ob teh krasnih vilah in jahticah , smo jo mahnili naprej v Girono. Stari del mesta se nahaja na hribčku. Ogledali smo si katedralo, katere zvonik je v obliki mošeje, lok cerkve je gotski in je širok 23 m ter je drugi najširši, takoj za katedralo Sv.Petra v Rimu. Sprehodili smo se po glavni ulici, se sladkali s sladoledom in popili kavico, ter se počasi odpravili na bus in nazaj v hotel.
Pa smo jo mahnili še enkrat v Barcelono. To pot smo se najprej odpeljali do Parka Guell. Park je gradil Gaudi s svojim prijateljem Eusebiom Quellom. Načrtovala sta, da zgradita 64 hiš za bogate meščane Barcelone, v tem sklopu bi bilo vse, bilo bi naj mesto v mestu. Ampak........ ko so bile zgrajene tri hiše, so se pričele vrstiti množične odpovedi naročil. Zakaj...... pogled na hiše bo povedal vse. Dediči so stvariteve podarili mestu, le-to ni najbolje skrbelo za to umetnino. ko pa so park odkrili leta 1960 japonski turisti in pričeli množično zahajati vanj, se je mesto zganilo ga uredilo in sedaj je ena od večjih turističnih točk.
Evo, po ogledu tega parka, smo jo mahnili na stadion NK Barcelone CampNoe(nimam pojma, če sem prav napisala)No med nami je bilo kar nekaj navdušencev in navijačev tega moštva. Najbolj navdušeni so seveda odhiteli na stadion, kjer so se slikali z maketami slavnih nogometašev (Mesijem, pa kaj vem kom še vse......) ostali, smo se pa šetali okrog stadiona popili kavico in šli v trgovino Barce. Trgovina je v dveh štukih, v njej pa vse kar ti srce poželi - nogometno namreč. Dresi od minimini številke do največjih, pa žoge, pa košarkarske zadeve, pa rokometne pa sploh vse kar je v zvezi s temi športi.
ko so si stadion ogledali od zgoraj pa od spodaj in do vseh skritih kotičkov naši nogometni navdušenci, smo se odpravili še do Akvarija, enega lepših. Nekaj slikic od tam.
Kako čas hitro teče, sploh ne vem kdaj je minilo in že smo bili na poti domov. Ja počasi smo se odpravili proti domu, med potjo smo se ustavili še v Cannu filmskem mestu. Mestu, ki se je pripravljalo na svoj vsakoletni filmski festival. Panoramska vožnja po mestu, postanek pred festivalno dvorano, ogled mesta.
Nujno smo morali pofotkati tudi odtise rok slavnih, seveda ne vseh ampak nekaterih . No evo odtis rokce ene od zvezd - piše katere in od kdaj.
Pred festivalno dvorano je bila že pogrnjena rdeča preproga, postavljali pa so še odre in reflektorje
Slovo od filmskega mesta, pa pot proti Monacu in Montecarlu. V Monako smo prispeli v večernih urah. Peš smo se odpravili do knežje palače, in občudovali mesto z vrha.
Evo in že smo bili doma. bilo je kratko in sladko, bi lahko rekla. K sreči ni bilo prenaporno, zaradi vremena, ni bilo vroče, ravno prav za potepanje po mestih .
Kako čas hitro teče, sploh ne vem kdaj je minilo in že smo bili na poti domov. Ja počasi smo se odpravili proti domu, med potjo smo se ustavili še v Cannu filmskem mestu. Mestu, ki se je pripravljalo na svoj vsakoletni filmski festival. Panoramska vožnja po mestu, postanek pred festivalno dvorano, ogled mesta. 
Nujno smo morali pofotkati tudi odtise rok slavnih, seveda ne vseh ampak nekaterih . No evo odtis rokce ene od zvezd - piše katere in od kdaj.
Pred festivalno dvorano je bila že pogrnjena rdeča preproga, postavljali pa so še odre in reflektorje
Slovo od filmskega mesta, pa pot proti Monacu in Montecarlu. V Monako smo prispeli v večernih urah. Peš smo se odpravili do knežje palače, in občudovali mesto z vrha.
Ampak nas je naš šofer zopet presenetil. Po vrnitvi z knežje palače in ko smo bili vsi na busu, nas je šofer popeljal po dirkaški pisti formule 1. No, tudi tu so se pripravljali na dirko. Kako mu je to uspelo, nam ni bilo najbolj jasno, kajti deli ulic so bili že zaprti.
Hja, moški del avtobusa je bil in oh in ah, navdušenje fuuul. Dokler nas niso ustavili policaji in nam odsvetovali nadaljno vožnjo pa tem delu mesta. Peljali smo se od startnega mesta, pa po tunelu pa menda še malo ob obali. Meni osebno nič posebnega, ampak vsi dedci so bili vzhičeni. Seveda so bile postavljene že povsod gume, postavljali so tribune, pa startna mesta so bila že označena. Aja, sej smo startali z njih.
Evo in že smo bili doma. bilo je kratko in sladko, bi lahko rekla. K sreči ni bilo prenaporno, zaradi vremena, ni bilo vroče, ravno prav za potepanje po mestih .