Štafeta resnic

Joj, Nataša me je zadolžila, napisati sedem zadevic o sebi. Ko sem tole prebrala, mi je postalo kar malce tesno pri srcu. Ja, ljubi bogec, kaj pa naj napišem? Bo treba malo pobrskat po svoji notranjosti in se tega lotiti. Pa začnimo:



1. Zelo sem navezana na svoji družino, predvsem na svojo hčero, ki sem jo zelo težko prigarala. Moja dobra prijateljica pravi, da sem kot zmaj, ki jo čuva. Sem res? Bo malček kar držalo.



2. Ker sem bila edinka, sem bila zelo ampak res zelo na vezana na svojega očeta, ki je bil krasen človek in ga še sedaj po skoraj30 letih, kar ga ni več, včasih grozno pogrešam. Mogoče sem malo avšasta, ampak tako je to.



3. Zelo rada sem v naravi, včasih premalo. Krasni sprehodi po Logarski, pa naj bo to pozimi ali poleti. Še do lanskega leta, smo vsakega konec decembra uživali zunaj v mrazu na prekrasnih božično-novoletnih koncertih. Bilo je prelepo. Ampak vsaka stvar enkrat mine in tako so minili tudi ti koncerti.



4. Še vedno malo nostalgična na "prejšnjo državo", filmi pa glasba, pa meni vedno ljuba in prijetna Srbija in njeni krasni ljudje, kjer sem vedno uživala v njihovi prijaznosti, sproščenosti in direktnosti.



5. Ročna dela, približno 11 let že klekljam, kar je še vedno moja prva ljubezen, ampak odkar sem priveslala na "otoček" sem se včasih malo "blond" naučila marsičesa in sem res vesela, da sem našla takšno krasno "otočansko družbo". Ampak, tu sem se naučila še nečesa, postala sem grozno priden hrček, veliko stvari nujno rabim, pa naj bodo, to papirji takšni in drugačni, razni dodatki in kaj vem kaj še vse. V glavnem vse je nujno potrebno! Mož se je hvala bogu tega že navadil, in sploh ga več ne presneča, ko pridem domov in povem, da sem pa zadeve, ki sem jih prinesla, res nujno rabila.



6. Rada potujem, po Sloveniji, po Evropi pa tudi kam izven Evrope rada skočim. No glede tega, moram včasih moža kar prisiliti v kakšno pot, ampak potem mu ni nikoli žal.



7. Kot mestno dete, uživam, res uživam v naši hišici na podeželju , kjer imam svoj kotiček, kjer ni važno kakšno sobo pustim, kjer ni važno kaj je na tleh in kaj je na mizi. Tukaj se sproščam, ustvarjam in nadvse uživam.



No uspelo mi je napisat nekaj o sebi, pa saj če dobro posmisliš, bi lahko napisal marsikaj več, ali pa tudi marsikaj manj.



Verjetno bi morala sedaj tole štafeto predati naprej, pa jo naj skušam predati Klavdiji, Marički,Doris,