December, december

Vsako leto v decembru doživljam isto, norim in še enkrat norim z božično-novoletnimi voščilnicami. Vsako leto me povozi čas in jih delam še skoraj takrat, ko jih je treba že poslati. No tudi letos se seveda nisem mogla izneverit "tradiciji". Vse se je zopet dogajalo zadnji hip. Nastalo je kar nekaj klekljanih vizitk. No tu je manjši problem, najprej jih je treba sklekljat, ja sklekljat, v povprečju se ena dela ? ur. hahahaha ne povem. No tukajle je delček mojih klekljanih vizitk, ja niso vse, delček

Naredila sem pa tudi nekaj "poštempljanih" Hvala bogu moje hrčkanje v preteklih letih je tako prišlo še kako prav. No tudi tukaj en delček, ja pa pickpointala sem tudi

In ker je december čas predbožičnih potepanj, smo opravili tudi to. letos smo jo po dolgem času ponovno mahnili na Dunaj. No Dunaja brez snega, slabega vremena in pa močnega pihanja vetra še nisem uspela doživeti. Ampak, ker je vsaka stvar prvič, smo to doživeli letos. Vreme lepo, brez snega in brez pretiranega vetra. nekaj utrinkov Dunaja.

Kočijaži s svojimi konjički, kar lepo kasirajo, tura dolga dobro uro 90 everčkov, hja se pa pelješ v takšni kočiji s tako lepimi konjički.

Prepevali so vsi, od najmanjše, ki je veselo poplesovala, do najstarejšega. Ponavljali so pa dve pesmi v nedogled. Jih je bilo pa zanimivo pogledati.

Vedno lepo okrašen Dunaj

Si nisem mogla kaj, tole gospodično v plaščku sem pa morala poslikat. Smo skupaj čakali na prehodu za pešce.

Nepopisna gneča pred mestno hišo, kjer se je odvijal eden od sejmov. Gneča obupna, pri stojnicah s hrano in pijačo skoraj ni bilo možnosti, da se prerineš do "štanta", tako , da smo ostali brez zakuhančka.

Včerajšnje, sobotno jutro na sosednjem hribu v Radmirju, rdeče obsijan gozd.

En hrib v rdečih odtenkih, osednji pa se je začel kopat v soncu, prelepo. Takole je zgledalo potem pa se je nadaljevalo

v tole. Slikano z našega balkona v Radmirju. Lepo.

Zjutraj krasen obsijan hrib , zvečer pa v Stožicah Parni valjak. Sej ne morš verjet, ja sem bila .Tjaša me je kot po navadi nahecala. Gneča velika, obiskovalci v veliki večini srednja in starejša generacija, sicer pa tudi mladine ni manjkalo. Uspelo mi je celo naredit eno slikico, no ja, je pač kakršna koli pač je. Glavo da je.

Priprava za izdelavo novoletnih voščilnic

Letošnje novoletne čestitke, saj sama komaj verjemem, imam sklekljanih že slabo polovico. Večina jih je delana na takšni buli, ploščati, kjer lahko zraven dam še obroček, da je malo drugače. Od blizu zgleda takole, sem pa malo goljufala, nisem delala ribic ampak pikote, ma ribice sej na enih par sem jih naredila, mi niso najbolj fajne za delat.

No tole je pa del ža narejenega sklekljane materiala za vizitke, joj še najmanj enkrat toliko jih rabim. Sem pa letos proti pričakovanju že veliko naredila. Lani takle čas, nisem imela še nobene. No sedaj jih moram še sklekljat en regiment, nato pa dokončno izdelat. Končne izdelke pokažem, kdaj ko bodo gotovi.

Minila sta že mesca dva

Kako čas beži. Več, kot dva meseca se nisem oglašala. No pa nisem samo "letala" okoli, sem kaj malega tudi postorila, malo sem šivala perlice, malo pa kvačkala. Pa tudi okrog hiše sem kaj naredila.

Nisem pa mogla spustiti srečanja "otočank" v Dekanih. Najprej seveda v Piran, kjer je naša Dodo bila na sejmu, in jo je bilo nujno obiskati. Nato pa v Dekane na srečanje, kjer je bilo kot ponavadi lepo. Polno smeha, druženja, čvekanja, seveda sem bila tudi na delavnici kaligrafije pri šici Kaji, in opazovala kako vneto punce šivajo, jih skoraj ni bilo slišati.

Bolj proti koncu septembra pa so nas naši "jagri", kot vsako leto popeljali na izlet. Izlet je bil bolj za njih, kot za nas, pa vendarle. Preko Cerknice kjer smo si ogledali in poslušali kako se jezero pojavlja in kako izginja, smo jo mahnili na Babno polje - saj poznate mrzlo in še enkrat mrzlo, tu smo malicali. Nato pa na Mašun, kjer smo v Gozdraskem inštitutu -ali nekaj podobnega -najprej pozdravili tega strica. No jaz ga v gozdu ne bi rada srečala.

Pot nas je popeljala še v Pivko v Vojaški muzej, kjer so ponosni na novo pridobitev podmornico. Potem pa na večerjo in domov.

Zopet sem malo šivala perlice,

V letošnjem poletju iz zgodnji jeseni sem klekljanje malo zapostavljala, ampak sem vseeno naredila tole simpatično hobotnico

No potem pa je bilo na vrsti že jesensko potepanje po Črni gori in Albaniji. Potovali smo preko Dubrovnika, ki je bil v prvih dneh oktobra takole poln.

Ob prekoračitvi albanske meje nas je pozdravil tale ......

Pogled na Skadar, povsod nekaj razkopavajo in delajo

Stari del Kruje, prvega Albanskega glavnega mesta, kjer je tudi grob njihovega junaka Skenderbega

Pa še Tirana v dežju.

461 stopnic gor in prav toliko dol, Lovčen , sem sopihala ko konj

Po grozno serpentinasti cesti smo jo mahnili preko Njegoševega rojstnega mesta Njegoši, kjer smo si privoščili njegoški pršut in sir, proti Boki - pogled z vrha na mesto v zalivu.

Temu smo pa včasih rekli, da je naš biser, jajaj sedaj pa dostop nanj za turiste ni več dovoljen, samo za petične goste hotelov. Sv. Štefan

Pogled na Skadarsko jezero

Glavno mesto Popdgorica (včasih Titograd) je moderno mesto nič kaj posebnega.

Kot bi mignil, so potekli dnevi potepanja in že se vračamo domov. Mandarine so že skoraj vse obrane.

Tudi most v Mostarju je še, čeprav ni več tisti stari iz časov, ko so še ljudje spoštovali kulturno dediščino tudi v vojni. In ker nismo bili najbolj zainteresirani, da bi zbirali denar, ni skočil.

In še zadnji postanek, meni vedno ljubo Sarajevo. Mesto polno skritih kotičkov, polno kavarnic, rokodelnic in še marsičesa. Ustavili smo se zvečer, se okrepčali in odpeketali proti domu.

Pa se človek dvakrat obrne in že je tu sejem. Ja, sejem ABILMENTE v Italiji v Vicenzi. Ne obiskati ga, skoraj nemogoče. Ne zapravljati na njem še najbolj podobno znanstveni fantastiki, tole je samo malo, sem imela dieto in nisem bila huuuuudo zapravljiva. Čeprav je bil letošnji sejem obarvan bolj "šivalno" me je vseeno pritegnil, kot vedno. Sem se potrudila in našla tudi perlice, ki pa jih je bilo bolj malo, žal.

Iz nakupa na sejmu pa sta nastali že dve knjižni kazali. Ampak pametna kot sem, sem kazal kupila le za vzorec. Škoda, pa tko fino jih je delat.

Zopet malo kvačkanja perlic

Poletje, je sicer čas "zabušavanja" vročine, potnih rok in še kaj. Letos sem bila kljub vročini, potepanju in še čemu kar "pridna". Najprej sem skušala narediti nekaj podobnega "Celilini"spiralen, je bolj imitacija in veliko bolj simpl. Tale od blizu ni najbolj uspela, ampak malo pa je v spirali. Ker ni bilo dovolj barvastih perlic, sem jo dokončala s prozornimi perlicami , "cvirn" pa je rjav, da gre bolj skupaj.

Zapestnico v drugačnih barvah je delala moja prijateljica Alenka, ker je bila hčeri tako všeč sem Alenko prosila, če si lahko sposodim njen vzorec,in ker je fejst punca sem dobila dovoljenje, obesek na verižici sem pa sama sčarala.

Tejle pa pravim, da je medena, so mi tako medene barve

Mešane perlice delica od vijola preko modre in še kakšna bi se našla, ja vem, slikica je švoh.

Tale vijola je pa delana z podolgovatimi in navadnimi vijola perlicami, sem se malo vijolila

V eni od neštetih škatlic je bil takle mix, zelena ,rumena, črna vse ful zmešano in nastala je takala verižica, malo mogoče močeradasta.

Tale način šivanja in kvačkanja perlic, pa mi je že dolgo kravžlal moje misli. Samo problem, tri vrte perlic, pravzaprav tri velikosti. Žal v naših trgovinah zaman iščeš takšne, da bi šle skupaj, ali so velike, pa male, ali pa srednje pa velike, tistih ta malih za v sredino pa že teško najdeš. Ker pa mi tole ni šlo iz glave, sem "reskirala" ene delica miyuki perlice za sredino , ostali dve velikosti pa ni bilo težko dobiti, samo morala sem pazit na kombinacijo. Bom še skušala kakšno narediti, čeprav mi je na začetku povzročala kar veliko sivih las. Ampak, ko šivaš pa paraš, pa spet šivaš, paže skoraj vse vržeš v smeti ti rata, potem je pa užitek delat. Evo meni je uspelo tako, mogoče se najde kakšna napaka, ampak je moj prvi tak izdelek in sem zelo ponosna nanj. sem pa sigurna, da bo naslednji ..........

ZRČE PLAŽA

Dopust Novalja in še kaj

Letošnje poletje, no naš dopust, odločitev je padla izenanada, gremo na morje v Novaljo. Ker se nam po navadi ne mudi , smo jo odrajžali po "stari cesti" preko Plitvic in na most in na Pag. Nujno, smo se morali ustaviti na Plitvicah Nacionalni park, Plitvička jezera so uvrščena v Popis svetovne naravne znamenitosti UNESCO.Seveda, nam je za ogled zmanjkalo časa, pa smo se zadovoljili samo s kavico in slikanjem pred panojem.

Tihožitje v Novalji, po uspešno prestalem kopanju na najbolj slavni in znani plaži Zrče.

Ker so v petek napovedovli slabo vreme, smo se odločili, da se gremo malo potepat. In smo šli, no odpeljali smo se z ladjico na Rab. Ob otoku Pagu smo se vozili več kot eno uro.

In končno ugledali Rab.

Pogled na enega starejših hotelov v mestu RabSpomenik v parku Sv. Marina pa govori o ustanovitelju mesta -države San Marino, kamnoseku Marinu, ki je bežeč pred Dioklecijanovimi pregoni krščanov iz Raba prišel v Monte Titano nedaleč od Riminija v Italiji, ustanovil mestece - državo in bil na koncu proglašen za svetnika....Ena od od ozkih uličic na Rabu.

Arheološki ostanki na Rabu

Portal nad vrati

Ker pa ni pametno verjeti vsem vremenskim napovedim, smo za vsak slučaj vzeli s seboj tudi kopalke - in ni bilo zaman, na mestni plaži Raba ,smo se kopali.

Ja, vreme pa res ni bilo najlepše, zato smo naslednji dan odpeketali na Pag, pogled z razgledne točke na strao mesto Pag

Pag je znan po svoji čipki, zato so čipkaricam naredili takle spomenik

Še vedno smo na Pagu

Sonce je tonilo počasi v morje, mi pa smo uživali v tem pogledu, na sprehodu, po Novalji

Vsak dan se res ne moreš kopat, zato smo jo mahnili še v Zadar.

Do vrha je bilo samo 186 stopnic, pogled na mesto z vrha stolpa
Tjašo smo slikali pred cerkvico, kapelico postavljeno v spomin na branitelje mosta med "vojno
Pa še pogled na paški most, po povratku iz Zadra

V kamnu rastejo tudi rožice

Sreče z vremenom pa res nismo imeli, pa smo jo zato še enkrat mahnili na Pag, sem mislila, da mi bo uspel ogled muzeja "paške čipke", ampak smo bili vedno prezgodnji, ga odpirajo šele zveče in to poooozno. Sem se pač zadovoljila s tem, kar sem videla na uličicah.

Še en detajl nad oknom

Tudi naravne spužve se najdejo tukaj, (cene so pa zasoljene)Riva

V Novalji, smo včasih kampirali -Straško je še vedno pojem kampiranja v Novalji. Od takrat je minilo veeelikoooo let, presenečena kako se je v pozitivnem smislu spremenila Novalja, postala je pravo turistično mesto, kjer se zvečer vedno kaj dogaja. Nas je doletel teden izraelskega prijateljevanja z mestom. Prišli so the best kuharji (hahaha tako je napovedovalec napovedoval) iz Izraela, ki so kuhali kar dva večera njihove znamenite jedi. Kuharji so izgledali takole (jed pa, no ja jaz je nisem probala, moja dva pa sta rekla da je bolj tako tako)

Dneve, ko je bilo kolikor toliko primerno vreme, smo prebili na najbolj znani, najbolj oblegani, najbolj zabavni plaži Zrče. Vsak večer, pa ne samo vsak večer, čez cel dan je glasba, takšna in drugačna (predsem drugačna hahaha za moj okus). Starih, mladih bolj mladih in majn mladih je vedno polno. No zvečer, kar celo noč pa so zabave z znanimi DJ, predvsem prednjači Papaja.

Slovo od Paga, Novalje, čakanje na trajekt, vreme pa kod, da se je zarotilo proti nam DEEEŽŽŽŽ

Preživeli smo deset dni dopusta, polovica je bila vremensko bolj tako tako, ampak meni je bilo kar fino, ni bilo prevroče, lahko smo se malo potepali, lahko smo plavali v morju na Rabu, Pagu in v Zrčah. Bilo je prijetno in zabavno, Da o glasbi v Zrčah ne govorim