Budimpešta 2009

Vsako leto v predbožičnem času, se odpraviva v katero od Evropskih prestolnic. Letos sva se že drugič (prvič je bilo pred tremi leti, samo za en dan) odločila za Budimpešto. To mesto, lepotica na Donavi, nama je takrat ostala res v lepem spominu. Torej Budimpešta, danes dvomiljonsko mesto je nastajala na obeh bregovih Donave. Iz dvatisočlet starega OBUDA, pa nekoliko mlajšega tisočletne PEŠTE (Pešta=peč)in najmljaše cca 700-750 let starega BUDIMA. Vsa tri mesta ,so se leta 1872 združila v Budimpešto, kot glavno mesto Madžarske.Na prelomu med 19. in 20.stol. se je Budimpešta razvila v pravo Evropsko prestolnico. Po združitvi je Pešta postala središče poslovnega življenja celotne Madžarske. Spomnimo se, da je leta 1896 v tem mestu zgrajena prva v Evropi - podzemna železnica - metro. Na mesto so ogromno vplivali tudi Habsburžani.

Prva svetovna vojna je zaustavila razvoj tega mesta, v drugi svetovni utrpi ogromno škodo, toda že leta 1945 jo pričnejo obnavljati. Toda, ker gre v tretje rado, prestolnico 1956 leta Ruski tanki ponovno poškodujejo. Vendar se mesto ne da, obnavljali so ga oz. ga še tudi z evropskimi sredstvi, mesto zopet sije v vsej svoji lepoti.

Najino potepanje po mestu se ni pričelo prav spodbudno. No snežilo ni, oziroma še ni, drugače pa je bilo megleno - bi rekla kar malo neugodno. Ampak, to ni nikogar preveč motilo. Nekaj slikic z avtobusa, ko smo prihajali v mesto.

Baziliko Sv. Štefanaso pričeli graditi 1851, končali pa 1905 leta. Cerkev je podkletena v treh nivojih in 4000m2 sprejme ogromno ljudi in je največji sakralni objekt v Budimpešti. Sv. Štefan v omenjeni cerkvi.

Svečnik v cerkvi.

Po ogledu bazilike smo se odpravili v najelitnejšo ulico Vasci utco. Nekaj utrinkov z uličnega sejma.

Nisem si mogla kaj, takole prodajajo sivko.

Pa še malo "štanta"

Ampak glej ga zlomka, če pred kakšno urico še ni snežilo, smo doživeli takle snežni metež. Pred pokrito tržnico.

Zaradi neugodnega vremena nismo izpeljali vsega,kar je bilo v planu za prvi dan. Ampak, ker smo imeli pred sabo še en dan, in je bilo napovedano lepše vreme, se nismo pretirano jezili. Odpeljali smo se v hotel.

Naslednji dan smo bili bolj zgodnji in nadaljevali naše potepanje po mestu.

Pogled z avtobusa na ulico po kateri smo jo "zašibali" na Margaretin otok.

Margaretin otok se razprostira na cca enem kvadratnem kilometru. Na otoku si v poletnih mesecih meščani in številni turisti privoščijo rekreacijo na številnih športnih igriščih, ali se hodijo kopat v tamkajšnja termalna kopališča (mimogrede na 75 vrelcih v mestu so termalna kopališča). Ampak ne moreš verjet, kljub temu, da je pihalo, pihalo smo srečali kar nekaj tekačev. Brrr....Veter se je nekoliko zarotil proti nam, ampak mi se nismo dali odpravili smo se po zasneženem otoku mimo Vodnega stolpa do razvalin samostana do groba Sv. Margarete -hčere kralja Bela IV, ki jo je z 11 leti zaprl v samostan.

Ostanki samostana

Grob Sv. Margarete, sneg smo malo počistili, da smo videli napis.

Poleti mora biti na otoku prelepo, saj je veliko zelenja in dreves, tole mi je bilo kljub snegu prelepo.

Po ogledu otoka, smo se odpravili proti Mestnemu parku in Trgu herojev. Vhod v Mestni park.

Ogromen Mestni park v sebi skriva marsikaj. Kljub zasneženim potem, je bil vseeno zanimiv ,s svojim nizom romantičnih grajskih palač in cerkva imenovanih dvorec Vajdahunyad, katerega so prvotno leta 1896 zgradili kot kuliso, sestavljeno iz kopij spomenikov in zgradb iz Madžarske preteklosti. Vendar so kmalu potem naredili oz. zgradili popolno zidano kopijo. Pogled na dva popolnoma različna stila.

Seveda nismo mogli mimo Anonimusa, zapisovalca madžarske zgodovine. Z zakritim obrazom kljubuje tudi snegu. Pot do njega je bila shojena, saj po legendi, če se ga oprimeš na pisalu, se boš zapisal v madžarsko zgodovino in se boš v mesto še vrnil. No njegovo pisalo se sveti, kot da je iz zlata.

Trg herojev - Gjorgi Zala je izdelal dve polkanonadi, na vrhu so upodobljeni kipi smrti, vojne, miru in življenj, v kanonadah pa so postavljeni kipi vseh pomembnih madžarskih kraljev. Ker so bili pod Habsburžani si je svoje mesto v polkanonadah prislužila tudi Marija Terezija in Franc Jožef. Ampak, ta dva so kasneje odstranili in ju nadomestili z svojimi pomembnimi možmi.

V sredini trga stoji mogočen spomenik, ki so ga postavili ob 1000 letnici mesta.

In že smo na grajskem griču od koder je lep pogled na mesto

Na Grajskem griču ima svojo rezidenco tudi sedanji "vladar"

Pogled na mesto.

Matjaževa cerkev, se je najprej imenovala Cerkev naše Gospe, vendar je v 15.stol. dobila sedanje ime - po kralju Matjažu, ki je bil zaslužen za njeno obnovo. V cerkev nismo mogli, ker je bila zaprta za obiskovalce. Ampak mi smo si jo vseeno ogledali, nas je vodič poučil "smo šli na mašo", ki se tedaj odvijala. Žal seveda nism slikala te lepe notranjosti.

Pogled z Ribiške utrdbe na Parlament, ki je eden od treh največjijih v Evropi. Mene je nekoliko spominjal na angleškega

Pa še malo pogleda na mesto z Ribiške utrdbe, ki je sestavljena iz sedmih stolpov. Vsaj stolp predstavlja po eno madžarsko pleme, ki se je naselilo na tem koncu v 9. stoletju

Pa še skok na Citadelo, ki se dviga 65 m nad gladino Donave. Spomenik svobode

Še pogled s Citadele na mesto.

Sonce je zahajalo, mi smo zapuščali Budimpešto in se po avtocesti počasi oddaljevali od nje. Mislim, da smo na 86 km od Budimpešte, zavili z avtoceste proti Blatnemu jezeru in našemu zadnjemu cilju vasici Tahany

Tale grm z svojimi rdečimi plodovi, zelenimi listi in snežno odejo se mi je v vasici zdel res lep

Pogled z najvišje točke vasice na Blatno jezero - morje kot ga radi imenujejo Madžari. Vasica Tihany leži na severni obali jezera. To je zelo priljubljena turistična destinacija. Vasica se ponaša , kot ena od najmondenejših centrov na tem delu jezera. Baje ga ni umetnika, ki si ne bi želel imeti tukaj ateljeja. Cerkev na gričku, je cerkev Sv. Andreja in hrani zapise, kjer so se v 11. stol. pojavili prvi zapisi v madžarskem jeziku.

Hiša PaprikaPogled na cerkev Sv. Andreja

Dan se je prevešal v večer, mi pa smo zaključevali naše potepanje. Avtobus nas je odpeljal še v Heviz, kjer smo zapravili še zadnje forinte v lepi Čardi. Strop v tej Čardi

Takšno podobo pa je nudila ta nočna Čarda, ko smo jemali slovo od Madžarske in se odpravili mimo Lentija, znanega nakupovalnega središča, proti Dolgi vasi, kjer ni več kolon tovornjakov, po avtocesti proti domu.