Pladnji

Ko te zagrabi, te zagrabi. Sem si obljubila, da letos ne bom zapravljala, ker pravzaprav ničesar ne rabim. "Sanje malega kitajčka", mi je rekel moj možiček. Pladnji, pladnji! Seveda sem morala imeti, ker takih , še nimam. In seveda sem rabila dva.
So res lepi, s srebrnim okvirjem in dvojnim steklom, tako, da lahko prtiček ali karkoli pač daš vmes, zamenjaš, ko se vzorca naveličaš.
Ja, preprosto, pa ni. Sem komaj uspela pladenj najprej razstaviti, da sem vmes dala čipko. Ampak šele potem je bil vrag, kako to spravit v okvir in v pladenj. Ker sem potrucana, mi je to z muko uspelo. Pladenj, ki ga bom uporabljala, in ne bo pristal tam, kot prejšnji, ki se mi je super podal v kuhinjo na steno.

Štafeta resnic

Joj, Nataša me je zadolžila, napisati sedem zadevic o sebi. Ko sem tole prebrala, mi je postalo kar malce tesno pri srcu. Ja, ljubi bogec, kaj pa naj napišem? Bo treba malo pobrskat po svoji notranjosti in se tega lotiti. Pa začnimo:



1. Zelo sem navezana na svoji družino, predvsem na svojo hčero, ki sem jo zelo težko prigarala. Moja dobra prijateljica pravi, da sem kot zmaj, ki jo čuva. Sem res? Bo malček kar držalo.



2. Ker sem bila edinka, sem bila zelo ampak res zelo na vezana na svojega očeta, ki je bil krasen človek in ga še sedaj po skoraj30 letih, kar ga ni več, včasih grozno pogrešam. Mogoče sem malo avšasta, ampak tako je to.



3. Zelo rada sem v naravi, včasih premalo. Krasni sprehodi po Logarski, pa naj bo to pozimi ali poleti. Še do lanskega leta, smo vsakega konec decembra uživali zunaj v mrazu na prekrasnih božično-novoletnih koncertih. Bilo je prelepo. Ampak vsaka stvar enkrat mine in tako so minili tudi ti koncerti.



4. Še vedno malo nostalgična na "prejšnjo državo", filmi pa glasba, pa meni vedno ljuba in prijetna Srbija in njeni krasni ljudje, kjer sem vedno uživala v njihovi prijaznosti, sproščenosti in direktnosti.



5. Ročna dela, približno 11 let že klekljam, kar je še vedno moja prva ljubezen, ampak odkar sem priveslala na "otoček" sem se včasih malo "blond" naučila marsičesa in sem res vesela, da sem našla takšno krasno "otočansko družbo". Ampak, tu sem se naučila še nečesa, postala sem grozno priden hrček, veliko stvari nujno rabim, pa naj bodo, to papirji takšni in drugačni, razni dodatki in kaj vem kaj še vse. V glavnem vse je nujno potrebno! Mož se je hvala bogu tega že navadil, in sploh ga več ne presneča, ko pridem domov in povem, da sem pa zadeve, ki sem jih prinesla, res nujno rabila.



6. Rada potujem, po Sloveniji, po Evropi pa tudi kam izven Evrope rada skočim. No glede tega, moram včasih moža kar prisiliti v kakšno pot, ampak potem mu ni nikoli žal.



7. Kot mestno dete, uživam, res uživam v naši hišici na podeželju , kjer imam svoj kotiček, kjer ni važno kakšno sobo pustim, kjer ni važno kaj je na tleh in kaj je na mizi. Tukaj se sproščam, ustvarjam in nadvse uživam.



No uspelo mi je napisat nekaj o sebi, pa saj če dobro posmisliš, bi lahko napisal marsikaj več, ali pa tudi marsikaj manj.



Verjetno bi morala sedaj tole štafeto predati naprej, pa jo naj skušam predati Klavdiji, Marički,Doris,

Pladenj

Nekoč, pred časom sem probala delat tale prtiček z rožicami, kjer nisem uporabila belega sukanca, ampak malo drugačnega. Delala sem ga kar nekaj časa- nato pa pozabila nanj.
V decembru, sem pa v "kitajski trgovini" zagledala takšne pladnje, in ker sem ga morala nujno imet, za vsak slučaj, je čakal do včeraj.
Včeraj , sem bila pridna in malo pospravljala, sem ga pa našla in nesla k steklarju, da mi je izrezal steklo. Seveda nisem imela pojma, kaj naj dam spodaj. No bo treba naredit čipko. Ampak, ker sem imela še kar pospravljalski virus, sem v moji škatli z klekljani izdelki našla.
Se mi je zdelo, da bi dobro izgledalo Pa še enkrat.

Sneeeeg

Snegm ja tale bela zadevica, ki je padala in padala v četrtek, pa veselo v petek, da o soboti ne govorim. Tkole je zgledal pogled na radmirsko polje v nedeljo zjutraj, ko je začel kukati sonček izza oblačkov. No tukajle je pa res lepo sijalo in je bilo prav lepo pogledati proti Raduhi, ki je bila sicer skrita v megli.

Kup nakidanega snega pred našo hišo, sosedova je kar malo skrita. In to je kup samo izpred hiše parking, ga je zapadla blizu pol metra. Si predstavljate kako ga je bilo "fino" kidat.

Pa še en pogled proti vasi, vse je veselo zasneženo kot že dolgo ni bilo.Tisto v sredi med telegrafnco in grmom je cesta, za vsak slučaj, da se ve.

Decemberski izdelki

Da ne boste mislile, da nisem v decembru nič ustvarjala, sem , ampak nekako ni bilo časa ali pa mogoče volje, da bi stvari objavila. Na uspela sem narediti eno kvačkano zadevico, za prijateljico, ki si je izvolila tele barve. Je bila zelo vesela, jaz pa tudi, da je bila zadovočljna.
Klekljana rožica je nastajala kar nekaj časa, ni pa ni šlo, njo sem pa res dokončala v januarju hahaha.

Je pa zanimivo, če v decembru dekaš jesenske motive, meni sta bila tale dva zelo simpatična, pa sem jih naredila hrastov list z želodon in kostanjev list s kostanjem,. Enkrat malo drugače. Popestri decemberske dneve.

Ugotavljam, da klekljanja še nisem pozabila, pa kvačkanja tudi ne. Upam, da bom v letošnjem letu mikeno bolj pridna in, da bom sproti kaj objavila.

Prijeten začetek leta

Kar nekaj prijetnih deklet mi je poslalo tole sončno slikico za prijeten in lep pričetek novega leta. Vsem in vsaki posebaj hvala. Poslati bi jo morala dalje, a kaj ko nekatere, ki bi jim jo poslala - poslale meni, nekatere nimajo bloga. Ampak saj bo ravno tako veljalo pošiljam jo vsem sončnim in srčnim dekletom na našem "otočku"

Budimpešta 2009

Vsako leto v predbožičnem času, se odpraviva v katero od Evropskih prestolnic. Letos sva se že drugič (prvič je bilo pred tremi leti, samo za en dan) odločila za Budimpešto. To mesto, lepotica na Donavi, nama je takrat ostala res v lepem spominu. Torej Budimpešta, danes dvomiljonsko mesto je nastajala na obeh bregovih Donave. Iz dvatisočlet starega OBUDA, pa nekoliko mlajšega tisočletne PEŠTE (Pešta=peč)in najmljaše cca 700-750 let starega BUDIMA. Vsa tri mesta ,so se leta 1872 združila v Budimpešto, kot glavno mesto Madžarske.Na prelomu med 19. in 20.stol. se je Budimpešta razvila v pravo Evropsko prestolnico. Po združitvi je Pešta postala središče poslovnega življenja celotne Madžarske. Spomnimo se, da je leta 1896 v tem mestu zgrajena prva v Evropi - podzemna železnica - metro. Na mesto so ogromno vplivali tudi Habsburžani.

Prva svetovna vojna je zaustavila razvoj tega mesta, v drugi svetovni utrpi ogromno škodo, toda že leta 1945 jo pričnejo obnavljati. Toda, ker gre v tretje rado, prestolnico 1956 leta Ruski tanki ponovno poškodujejo. Vendar se mesto ne da, obnavljali so ga oz. ga še tudi z evropskimi sredstvi, mesto zopet sije v vsej svoji lepoti.

Najino potepanje po mestu se ni pričelo prav spodbudno. No snežilo ni, oziroma še ni, drugače pa je bilo megleno - bi rekla kar malo neugodno. Ampak, to ni nikogar preveč motilo. Nekaj slikic z avtobusa, ko smo prihajali v mesto.

Baziliko Sv. Štefanaso pričeli graditi 1851, končali pa 1905 leta. Cerkev je podkletena v treh nivojih in 4000m2 sprejme ogromno ljudi in je največji sakralni objekt v Budimpešti. Sv. Štefan v omenjeni cerkvi.

Svečnik v cerkvi.

Po ogledu bazilike smo se odpravili v najelitnejšo ulico Vasci utco. Nekaj utrinkov z uličnega sejma.

Nisem si mogla kaj, takole prodajajo sivko.

Pa še malo "štanta"

Ampak glej ga zlomka, če pred kakšno urico še ni snežilo, smo doživeli takle snežni metež. Pred pokrito tržnico.

Zaradi neugodnega vremena nismo izpeljali vsega,kar je bilo v planu za prvi dan. Ampak, ker smo imeli pred sabo še en dan, in je bilo napovedano lepše vreme, se nismo pretirano jezili. Odpeljali smo se v hotel.

Naslednji dan smo bili bolj zgodnji in nadaljevali naše potepanje po mestu.

Pogled z avtobusa na ulico po kateri smo jo "zašibali" na Margaretin otok.

Margaretin otok se razprostira na cca enem kvadratnem kilometru. Na otoku si v poletnih mesecih meščani in številni turisti privoščijo rekreacijo na številnih športnih igriščih, ali se hodijo kopat v tamkajšnja termalna kopališča (mimogrede na 75 vrelcih v mestu so termalna kopališča). Ampak ne moreš verjet, kljub temu, da je pihalo, pihalo smo srečali kar nekaj tekačev. Brrr....Veter se je nekoliko zarotil proti nam, ampak mi se nismo dali odpravili smo se po zasneženem otoku mimo Vodnega stolpa do razvalin samostana do groba Sv. Margarete -hčere kralja Bela IV, ki jo je z 11 leti zaprl v samostan.

Ostanki samostana

Grob Sv. Margarete, sneg smo malo počistili, da smo videli napis.

Poleti mora biti na otoku prelepo, saj je veliko zelenja in dreves, tole mi je bilo kljub snegu prelepo.

Po ogledu otoka, smo se odpravili proti Mestnemu parku in Trgu herojev. Vhod v Mestni park.

Ogromen Mestni park v sebi skriva marsikaj. Kljub zasneženim potem, je bil vseeno zanimiv ,s svojim nizom romantičnih grajskih palač in cerkva imenovanih dvorec Vajdahunyad, katerega so prvotno leta 1896 zgradili kot kuliso, sestavljeno iz kopij spomenikov in zgradb iz Madžarske preteklosti. Vendar so kmalu potem naredili oz. zgradili popolno zidano kopijo. Pogled na dva popolnoma različna stila.

Seveda nismo mogli mimo Anonimusa, zapisovalca madžarske zgodovine. Z zakritim obrazom kljubuje tudi snegu. Pot do njega je bila shojena, saj po legendi, če se ga oprimeš na pisalu, se boš zapisal v madžarsko zgodovino in se boš v mesto še vrnil. No njegovo pisalo se sveti, kot da je iz zlata.

Trg herojev - Gjorgi Zala je izdelal dve polkanonadi, na vrhu so upodobljeni kipi smrti, vojne, miru in življenj, v kanonadah pa so postavljeni kipi vseh pomembnih madžarskih kraljev. Ker so bili pod Habsburžani si je svoje mesto v polkanonadah prislužila tudi Marija Terezija in Franc Jožef. Ampak, ta dva so kasneje odstranili in ju nadomestili z svojimi pomembnimi možmi.

V sredini trga stoji mogočen spomenik, ki so ga postavili ob 1000 letnici mesta.

In že smo na grajskem griču od koder je lep pogled na mesto

Na Grajskem griču ima svojo rezidenco tudi sedanji "vladar"

Pogled na mesto.

Matjaževa cerkev, se je najprej imenovala Cerkev naše Gospe, vendar je v 15.stol. dobila sedanje ime - po kralju Matjažu, ki je bil zaslužen za njeno obnovo. V cerkev nismo mogli, ker je bila zaprta za obiskovalce. Ampak mi smo si jo vseeno ogledali, nas je vodič poučil "smo šli na mašo", ki se tedaj odvijala. Žal seveda nism slikala te lepe notranjosti.

Pogled z Ribiške utrdbe na Parlament, ki je eden od treh največjijih v Evropi. Mene je nekoliko spominjal na angleškega

Pa še malo pogleda na mesto z Ribiške utrdbe, ki je sestavljena iz sedmih stolpov. Vsaj stolp predstavlja po eno madžarsko pleme, ki se je naselilo na tem koncu v 9. stoletju

Pa še skok na Citadelo, ki se dviga 65 m nad gladino Donave. Spomenik svobode

Še pogled s Citadele na mesto.

Sonce je zahajalo, mi smo zapuščali Budimpešto in se po avtocesti počasi oddaljevali od nje. Mislim, da smo na 86 km od Budimpešte, zavili z avtoceste proti Blatnemu jezeru in našemu zadnjemu cilju vasici Tahany

Tale grm z svojimi rdečimi plodovi, zelenimi listi in snežno odejo se mi je v vasici zdel res lep

Pogled z najvišje točke vasice na Blatno jezero - morje kot ga radi imenujejo Madžari. Vasica Tihany leži na severni obali jezera. To je zelo priljubljena turistična destinacija. Vasica se ponaša , kot ena od najmondenejših centrov na tem delu jezera. Baje ga ni umetnika, ki si ne bi želel imeti tukaj ateljeja. Cerkev na gričku, je cerkev Sv. Andreja in hrani zapise, kjer so se v 11. stol. pojavili prvi zapisi v madžarskem jeziku.

Hiša PaprikaPogled na cerkev Sv. Andreja

Dan se je prevešal v večer, mi pa smo zaključevali naše potepanje. Avtobus nas je odpeljal še v Heviz, kjer smo zapravili še zadnje forinte v lepi Čardi. Strop v tej Čardi

Takšno podobo pa je nudila ta nočna Čarda, ko smo jemali slovo od Madžarske in se odpravili mimo Lentija, znanega nakupovalnega središča, proti Dolgi vasi, kjer ni več kolon tovornjakov, po avtocesti proti domu.